dot LJUDJE dot
  • Jan 05

    Žiga Murko - Jazz Pozavnist & Producent

    O tem kako jazz spreminja družbo, kako družba spreminja jazz, nekaj o sebi in klubu, ki ga v Ljubljani še ni.

    Iz pianista v že zelo mladih letih se je, po prvem spoznavnem plesu s pozavno, podal na novo pot enajstletnega študija klasične glasbe pod mentorstvom priznanega glasbenega pedagoga, Alberta Kolbla. Posluh za različne žanre s podlago v črnski glasbi – od soula, Rn'B-ja in hip-hopa, je ustvaril željo po nečem drugačnem. S pozavno se je tako iz klasike preusmeril v jazz in odšel na izobraževanje v konservatorij v Rotterdamu. Tam in od takrat se je učil od mojstrov jazza, nastopal z različnimi artisti, sodeloval pri širokem spektru projektov in osvojil znanja ter iskušnje s katerimi danes ustvarja svojo glasbo in premika meje razumevanja jazz in hip-hop glasbe. V preteklih dneh je izdal nov album – Green room, ki je pritegnil veliko pozornosti.



    Žiga o svoji glasbi
    »Izhajam iz avantgarde, eksperimentalne muzike, avantgardnega ''free jazza''. To je nek moj skriti backgound, ki se pozna tudi na določenih projektih – kot je album ''13 ep''. Kjer so sempli in biti narejeni na bolj ''polomljen'' oziroma abstrakten način.

    Predvsem v prehodu iz akustičnega jazza na elektroniko sem izhajal iz eksperimentalnih pogledov na glasbo. Zadnje čase pa produciram in se ukvarjam z določenimi klasičnimi oblikami hiphopa in jazza, vendar vedno s pridihom futurizma - glasbe, ki verjamem, da bo v prihodnosti zanimiva. Rad kombiniram klasične tehnike in pristope s sodobnimi.

    Od klasičnih Dj-ev se razlikujem predvsem zaradi pozavne. Na eventih, ko predstavljam to glasbo, zraven igram v živo. Pozavna ni tako popularen inštrument kot saksofon ali kitara. Nevem zakaj, verjetno je en izmed razlogov, da gre za specifičen inštrument, ker se ga igra drugače kot ostala trobila. Je zahteven inštrument. Da se ga začneš učiti, moraš biti dovolj star in predvsem je težje razviti tehnike, kjer lahko igraš hitre tempe.«

    O jazzu
    »Ta glasba je definitivno povezana s publiko v določenem okolju. Več kot je mase, več je tudi zahtevnejših poslušalcev. Žanri sicer tudi v jazzu varirajo. Od ''easy listening'' do ''hardcore jazza'', kjer je za poslušalca nekako pogoj, da pozna in je seznanjen z glasbeno teorijo. Jazz je sigurno en bolj zahtevnih žanrov.
    Sam ustvarjam tudi soul, rn'b in hip-hop, ki so nekako bližje urbanim kulturam in mladim. Kar ne pomeni, da je jazz izumrl v teh okoljih, ampak ga je bistveno manj.

    Jazz je prvotno izhajal iz bluesa in nekako iz socialnega dna. Veljal je za glasbo, ki se je izvajala v bordelih – ''enternainment'' glasbo. V povezavi z bluesom, kot glasbo, ki se je razvila ob suženjstvu, prihaja iz muke in naporov in v tem smislu govori nek iskren jezik. To je kasneje preraslo v različne faze. Čez leta je pridobil neko konotacijo in prepoznavnost. Da je pa jazz res postal intelektualna umetnost, se je začelo, ko so ga začeli ponujati v šolah. S tem so ga potegnili iz ulice in kot ulična alternativa je začel nastajati hip-hop, jazz pa se je v nekem smislu elitiziral. Danes je v družbi prisoten kot glasba, ki reprezentira edini ameriški artform, ki izhaja iz črnske kulture in se jo uči v akademijah in konservatorijih.

    Sporočilo jazza je rahlo ''dirrty''. Ni nujno, da je poslušljiv. Sili v raziskovanje in razvijanje. Gre za kreativo in tudi improvizacijo.

    V urbanem prostoru jazz odpira možnost druženja. V jazz klub se ljudje pridejo družit in zabavat. Drugače kot v nek klub, kamor greš plesat. Danes je jazz neka intelektualna glasba ali pa glasba za uživanje, ne pa ravno plesna glasba. Če rad piješ dober viski, pokadiš kakšno cigaro ali pa pelješ dekle na kozarec rdečega vina v dobro vzdušje, pride v poštev jazz. Žalostno in škoda je, da Ljubljana nima jazz kluba.«

    O novem albumu
    »Producirati sem začel dve leti nazaj. Naučil sem se dosti novih tehnik, predvsem na kvaliteti zvoka. To je šola zase. Igranje na inštrument ni enako produciranju.



    Zadeva je kratka vendar sladka! Zgodba za tem je cikel 5 albumov, ki se navezujejo na sobe v neznani vili. Ta je prvi album – Green room. Poslušljiv je za laika, pa vseeno tehnično in zvokovno dosega alternativne tehnike in nek specifičen zvok tudi v hiphop produkciji. Na albumu sta dva gosta iz Amerike. Sporočilo v besedilih je dostikrat njuno osebno. Večinoma pa so zgodbe ubeseditve vsakodnevnega dogajanja, dandanes to pomeni tudi internetnega dogajanja.
    Album predvsem kritično uprizarja novo internetno družbo. Sicer pa je sporočilo klasično hip-hop, mogoče malo bolj intelektualno. Reprezentira predvsem individualce, ki se trudijo predstaviti svoj glas v svetu, ki prevečkrat podpira hiter uspeh in simpatizira s komercializacijo«